Všeč mi je sladoled. Všeč mi je veliko. Mint-čokoladni čip, natančno. Ali morda kava okusi. V vročem dnevu mi je všeč še posebej v sladkornem korenu - čeprav v teh mesecih kostnega hrupa imam sladoled v možganih. Vedno mi je všeč sladoled. Moj dedek je prinesel škatle sladkarije Baskin Robbins za otroke, ko so moji starši odšli. To je bila naša lastna posebna tretma od njega. In bil sem zasvojen. Spusti se na kolidž. Sladoled je bila moja prehrana, da bi se presenetila. Dekle in jaz bi se ogrinjali na steno opek izven WaWa, lokalnega trgovinskega skladišča, ki je najbližje moji skupini, in skupaj bomo pospravili škatlo Ben & Jerry's Chunky Monkey. Spet in tisto leto se bomo srečali, da bi dohiteli in jedli sladoled. Kasneje, ko sem imel otroke, je sladoled naravno zdravilo, da bi jim dali, tako kot mi je to dal dedek. Že leta, ko bi me zadela nočno vprašanje: "Ali lahko imam poslastico za sladico?" Povedal sem samo, da. Sladoled in piškotki so se prosto gibali. Utemeljil sem svojo počutje z utemeljitvijo, da naši otroci večinoma dobro jedo. Všeč so sadje in zelenjava ter različna živila, zakaj jim po večerji ne dobim mimo? V teh dneh lahko slišim poizkus za sladico, preden ga vprašam. (Če so pametne, moji otroci ne pozabijo reči "prosim.") Odgovor pa se vse bolj spreminja. Začel sem razmišljati, da čeprav so zdrave in kot zdrave hrane, ne pomagam svojim otrokom na dolgi rok, saj jim dajejo sladko sladico po vsaki večerji in jih poučujejo o nezdravo navado za življenje. Sedaj imamo več sadja za sladico ali morda sploh nismo imeli sladice. To postaja manj navihanosti kolena in bolj zavestna izbira, da se pozorno prepustite vsakemu in še enkrat. Mimogrede, to avtomatsko vprašanje ne bo več prišlo in moji otroci ne bodo dezerta samoumevno dali. Mogoče bodo odraščali razmišljati o sladoledu, ne kot tisti stvari, ki jo dobite po večerji, ampak kot poseben užitek, ki so jo delili z mamo.
